Sodelavki na Društvu Svelipa Mirjana Borenović in Monika Kubelj sta se za revijo Vzajemnost (december 2021) pogovarjali o dolgotrajni oskrbi in osebni asistenci.
Izsek pogovora si lahko preberete spodaj:
Za konkretne odgovore smo prosili Mirjano Borenović iz Društva Svelipa, ki izjemno dobro pozna zakone s področja invalidnega in socialnega varstva oziroma se že leta trudi, da bi se slišal glas ljudi, prezrtih dolga desetletja.
Na katerih točkah se zakona o osebni asistenci in dolgotrajni oskrbi prepletata, dopolnjujeta ali si celo nasprotujeta oziroma kje vidite težavo, ki vpliva na starejše državljane? »Menim, da je osnovni namen obeh zakonov osebam z različnimi oviranostmi ponuditi raznovrstno pomoč in podporo, ki jo potrebujejo v svojem vsakdanjem življenju. Oba zakona naj bi v največji meri podpirala deinstitucionalizacijo, torej pravico posameznika z oviranostmi, da živi doma in vso potrebno pomoč in podporo prejema na domu. Zakon o osebni asistenci se je v tem kontekstu izkazal kot izjemen, saj je usmerjen na uporabnika, ki v svojem domačem okolju in zunaj njega dobi vso potrebno asistenco oziroma pomoč, ki jo potrebuje, tudi če ima zelo težko obliko oviranosti.« »Drugače pa je v zakonu o dolgotrajni oskrbi, kjer se bo pomoč na domu zagotavljala le osebam, ki bodo ocenjene med 1. do vključno 4. stopnjo dolgotrajne oskrbe, kar pomeni, da osebe z najtežjo omejitvijo samostojnosti ali sposobnosti ne bodo upravičene do pomoči na domu, ampak le do institucionalnih storitev ali do oskrbovalca družinskega člana. Zdi se, da osebam z najtežjo omejitvijo samostojnosti ali sposobnosti ne bo preostalo nič drugega kot institucionalna oskrba, če ne bodo imele primernega kandidata za oskrbovalca družinskega člana. Ali smo spet na začetku?« se odkrito sprašuje Mirjana Borenović.
Pove še, da je osebna asistenca storitev, ki je primarno namenjena uporabnikom osebne asistence, ki so stari od 18 do 65 let, z možnostjo podaljšanja te pravice tudi potem, ko uporabnik dopolni 65 let, če ob ponovni ocenitvi potrebe po osebni asistenci ugotovijo, da jo uporabnik še vedno potrebuje. Ob tem se vedno bolj poudarja, da je osebna asistenca namenjena aktivnim posameznikom z oviranostmi, saj omogoča tudi storitve pomoči na delovnem mestu in v izobraževalnem procesu ter spremstvo pri prostovoljnem delu itd. V zakonu o dolgotrajni oskrbi pa je predvideno, da upravičenec do osebne asistence po dopolnjenem 65. letu starosti postane upravičenec do dolgotrajne oskrbe. »Ob tem se porajajo številna vprašanja. Na kakšen način bo zagotovljena 24-urna pomoč na domu posameznikom, ki so po zakonu o osebni asistenci uporabljali 24-urno osebno asistenco zaradi stopnje njihove oviranosti ali celo življenjske ogroženosti? Ali bo osebna asistenca v prihodnje še pripadala osebam, ki so kljub dopolnjenim 65 letom delovno ali prostovoljno aktivni? Osebno upam, da bodo vsi upravičenci obravnavani individualno in s posluhom za njihove osebne okoliščine in želje,« razmišlja sogovornica.
Celoten članek si lahko preberete tukaj.
Mirjana Borenović