Slovenska javnost je bogatejša za nov priročnik o osebni asistenci. Njeni avtorji Elena Pečarič, predsednica društva YHD, Katrin Modic, vodja projekta Bontonček in soizvajalec delavnice Domen Retelj, poudarjajo, da gre predvsem za priročnik o razumevanju neodvisnega življenja. Kajti praksa na področju osebne asistence kaže, da slednje ni samoumevno in da je na področju razmišljanja, podpore in realizacije le-tega potrebno še marsikaj postoriti. Posvečen pa je Emilu Bohincu, filozofu in enemu od ustanoviteljev društva YHD.
Po uvodni krajši predstavitvi Elene Pečarič, ki je pojasnila, da so pri pripravi sledili tudi pravilom Lahkega branja in priporočilom za slabovidne in da obstaja celo elektronska verzija, je državni sekretar Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Cveto Uršič, prisotne pozdravil takole: »Osebna asistenca je velik civilizacijski dosežek. Živeti samostojno in neodvisno je bil tudi namen Zakona o osebni asistenci, s katerim se je bistveno izboljšalo življenje uporabnikov. A vsaka stvar potrebuje svoj čas, tako da zdaj ugotavljamo, da je zakon potreben dopolnitve. Ker pa je razumevanje tega, kaj je sploh neodvisno življenje oseb s hendikepom oziroma uporabnikov, velikega pomena, je ta priročnik, ki ga danes predstavljamo, velik dosežek za osebne asistente. Pa tudi uporabnike, saj do odklonov prihaja na obeh straneh storitve, ki ji pravimo osebna asistenca,« je povedal državni sekretar, čestital avtorjem in zaradi stiske s časom odhitel na drug dogodek.
Barbara Kobal Tomc, direktorica Inštituta RS za socialno varstvo, je prepričana, da ne gre le za priročnik, ampak s primeri in resničnimi zgodbami predvsem opozarja, kaj NI osebna asistenca. Kako zmotna je pokroviteljska drža širše javnosti do oseb s hendikepom. »Zdaj razumem, zakaj je bilo gibanje za uresničitev osebne asistence v slovenskem prostoru 20 let nazaj tako močno. A če smo bili takrat na enem polu, smo zdaj na drugi skrajni meji, ko ugotavljamo, da je osebne asistence celo preveč ali je ta tudi neustrezna. Tudi razumem, zakaj si YHD tako prizadeva, da bi se omejilo število družinskih članov kot osebnih asistentov. Priročnik bi morali prebrati vsi, ki so kakorkoli povezani s tem področjem.«
Prof. dr. Darja Zaviršek, ki je priročnik pospremila z znanstveno recenzijo, je poudarila, da smo edina vzhodnoevropska država, ki je uresničila izvajanje osebne asistence. »Zbornik je nastal v težkih časih, ko se je v praksi pokazalo, da je šlo veliko narobe. A veliko je mogoče še popraviti. Osebna asistenca ni le storitev; je filozofija in način življenja. Verjamem, da bo priročnik močno vplival na kakovost izvajanja,« je povedala profesorica in dodala, da je bil boj trd. Elena pa dodala, da se boj nikoli ne bo končal.
Ena od avtorjev, Katrin Modic, je pripomnila, da če bi se predstavljeni priročnik pisal prej, bi bil bistveno tanjši, zdaj pa vključuje vse napake, ki so se pojavile v teh letih. Pisan je predvsem iz uporabniškega vidika, prispevek Modičeve pri nastajanju priročnika pa izjemno dragocen. Elena Pečarič je ponovno poudarila, da predlagatelji sprememb Zakona o OA nikoli niso pristali na dva družinska člana kot osebna asistenta pri enem uporabniku, pa vendar je ta predlog zdaj noter. Po njenem je veliko dilem še odprtih.
Kot sama vidim je prednost priročnika tudi v tem, da naj bi nas učil, da človek ne glede na oviro živi tako, kot misli, da je zanj najustreznejše. Da resnično sam odloča o svojem življenju, ne starši, sorodniki, asistenti ali institucije. Deinstitucionalizacija je močno prisotna miselnost in cilj med večino izvajalcev osebne asistence in je njegovo bistvo. Drži, da se je asistence za neodvisno življenje treba priučiti, zato se bo priročnik verjetno večkrat jemal v roke, ne samo enkrat prebral. In ja, res je: vsaka pomoč ni osebna asistenca.
Monika Kubelj