Omogočanje neodvisnosti in aktivno vključevanje v družbo sta glavna cilja osebne asistence. Dobri dve leti po uvedbi »velikega civilizacijskega dosežka«, kot se je izrazil Cveto Uršič, državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je predloge sprememb najprej pretresal državni svet, potem pristojni parlamentarni odbor, včeraj pa so predlog novele zakona o osebni asistenci potrdili poslanci državnega zbora s 50 glasovi za in nobenim proti. Novela zakona popravlja nekatere pomanjkljivosti, ki so se pokazale v tem času, čeprav vsi akterji znotraj izvajanja osebne asistence z vsemi končnimi spremembami le ne bodo zadovoljni.
Predlogov sprememb je bilo v tem letu precej, amandmaji so se dodajali in dodajali. V nadaljevanju opisujemo nekaj najbolj pomembnih sprememb, ki se tičejo vseh strani: uporabnikov, izvajalcev in osebnih asistentov. Po novem je do izvajanja in storitev osebne asistence upravičen uporabnik, ki mu po odločbi centra za socialno delo in oceni posebne komisije pripada 40 ur asistence na teden, ne več le 30. Sledile bodo ponovne vloge na CSD s prošnjo ponovnih ocenitev, če bodo uporabniki ali njihovi zastopniki smatrali, da slednji asistenco potrebuje.
Veliko debate je bilo okoli vprašanja, koliko družinskim članom bi dovolili delati kot osebni asistenti uporabniku. Kot pravi zdaj 11.člen ….osebno asistenco uporabniku opravljata največ dva družinska člana uporabnika, ampak za polni delovni čas. Za družinskega člana se štejejo seveda poleg zakoncev in partnerjev, tudi otroci, starši, bratje in sestre, vnuki in sorodniki po svaštvu do drugega kolena. Ampak – med bolniško odsotnostjo, dopustom asistenta, ki je družinski član uporabnika, lahko odsotnost nadomešča drug osebni asistent ne glede na sorodstveno razmerje. »Z možnostjo, da sorodnik postane osebni asistent, se uporabniku ne razširjajo prostori svobode, temveč se vrnejo v okvir institucije družine. Seveda sta pomoč in podpora družine pomembna, a ne tako, da z njo materialno pridobijo drugi člani družine, največ pa izgubi predvsem tisti, ki osebno asistenco nujno potrebujejo – uporabniki. Zato je izjemno pomembno, da bo zakon v prihodnje še bolj uveljavljal filozofijo neodvisnega življenja, ne da bi postal še eden od tistih zakonodajnih okvirov, ki reproducirajo pokroviteljski sistem socialnega varstva,« je Jurij Lep, ki si je prizadeval za omejevanje število družinskih članov kot osebnih asistentov. Na drugi strani je bilo slišati veliko mnenj in zgodb uporabnikov samih, ki ne želijo imeti vse osebne asistente zunanje. Poleg tega ves čas poudarjamo pomen samoodločanja uporabnika, kako in s kom bo živeli. In če bi omejili asistenco na samo enega člana ali sploh nobenega, mu s tem že v osnovi onemogočaš svobodno voljo izbire. Dvorezen meč torej. Skozi prakso se je pokazalo, da je neustrezno urejeno nadomeščanje zaposlenih osebnih asistentov. S spremembo zakona to urejamo na način, da bo nadomeščanje možno po pogodbi civilnega prava to je po podjemni pogodbi ali kot začasno ali občasno delo dijakov in študentov ter upokojencev, vendar največ v višini 720 ur na leto.
Po novem izvajalci OA ne bodo mogli biti samostojni podjetniki. Izvajalci osebne asistence so lahko po noveli le humanitarne in invalidske organizacije s pridobljenim statusom ter zavodi in društva s pridobljenim statusom delovanja v javnem interesu na področju invalidskega oz. socialnega varstva ali za opravljanje humanitarne dejavnosti na področju socialnega varstva. Izvajanje osebne asistence tudi ni mačji kašelj, kot so morda nekateri dve leti nazaj mislili. Izvajalci morajo imeti tudi najmanj 10 uporabnikov in zaposleno strokovno vodjo že v osnovi. Vsak večji izvajalec pa bo moral imeti tudi zaposlenega usklajevalca osebne asistence, če bodo osebni asistenti opravili vsaj 6960 ur. Da to bolj plastično prikažemo, to pomeni delo približno 40 osebnih asistentov, ki so zaposleni za polni delovni čas. Za drugo ter nadaljnje zaposlitve usklajevalk pa dodatnih 3.480 ur OA.
Spremembe se nanašajo tudi na področje izvedenstva. V skladu z njimi bi izvedenski organ ustanovili v okviru Inštituta RS za socialno varstvo. Skozi prakso se je pokazalo tudi, da je lista članov strokovnih komisij za oceno pravice do osebne asistence preobsežna, zato so končna mnenja za sicer enake potrebe upravičencev večkrat različna, zato z novelo zakona profesionaliziramo strokovno komisijo kot izvedenski organ. Člani strokovne komisije bodo tako zaposleni na Inštitutu za socialno varstvo, usposabljanje članov strokovnih komisij pa zaupano Inštitutu Republike Slovenije za socialno delo.
Novela nalaga tudi vnovično oceno za uporabnike, ki so že upravičeni do pravice do osebne asistence. Novela vnaša tudi več nadzora nad usposabljanjem izvajalcev in strokovnih delavcev. In še novica za asistente, ki so bili v preteklosti družinski pomočniki. Upravičenci, ki so bili upravičeni do družinskega pomočnika, predno so pridobili pravico do osebne asistence, lahko v šestih mesecih od uveljavitve zakona ponovno uveljavijo pravico do družinskega pomočnika in ni treba pridobiti ponovno mnenje komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Koliko se bo tu pokazalo interesa, bo pokazala praksa
Predlog sprememb so podprli tako tudi državni svet, Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, Društvo distrofikov Slovenije, Inštitut RS za socialno varstvo, sindikat osebne asistence, res pa je, da je precej pripomb na besedilo izrazila zakonodajno-pravna služba državnega zbora, ki opozarja, da vzpostavlja nejasnosti, nesistematičnost in zmanjšuje preglednost zakonske ureditve, s tem pa pravno varnost.
Monika Kubelj