Strokovne delavke Društva Svelipa smo se dne 18.9.2024 udeležile posveta, ki ga je organiziral Forum F3ŽO (Forum za tretje življenjsko obdobje).
Zakon o dolgotrajni oskrbi naj bi starejšim omogočal, da starost preživijo v domačem okolju, vendar predvsem zaradi pomanjkanja kadra, to ni mogoče. Interventni Zakon o kadrih je šele začetek, vendar so vse rešitve na tem področju dolgoročne, potrebujemo pa hitre in takojšne rešitve.
V prihodnjih desetih letih se bo upokojilo več kot 3.000 medicinskih tehnikov, zato moramo takoj pričeti z ukrepi, ki bodo nadomestili te delavce. Razen zgoraj omenjenega interventnega zakona, drugih rešitev trenutno ni. Domovi za starejše imajo proste postelje, ker nimajo kadrov, trenutnega kadra pa ne morejo dodatno obremeniti.
Na posvetu so sodelovali; Simon Maljevac (minister za solidarno prihodnost), Monika Ažman (predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege), Irena Ilešič Čujovič ( predsednica Sindikata zdravstva in socialnega varstva), Denis Sahernik (sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije), Andrej Štesl (predsednik združenja direktorjev, članov SSZS).
Zgoraj sodelujoči so predstavili svoj vidik problematike zaposlovanja in tudi predlagali nekaj možnih rešitev:
- nakup opreme, k bi olajšala delo v domovih za starejše,
- spodbujanje prostovoljstva,
- štipendiranje dijakov zdravstvene stroke,
- spodbujanje NPK za socialne oskrbovalce,
- integracija tujih delavcev,
- izboljšanje Zakona o dolgotrajni oskrbi,
- družba mora izoblikovati ustrezne vrednote za poklice, ki delajo za ljudi in bi morali ljudi v teh poklicih drugače obravnavati,
- potrebna je medgeneracijska podpora na delovnem mestu (uravnavanje mlajših in starejših delavcev),
- mladi v teh poklicih bi morali prej napredovati,
- digitalizacija nam mora biti v podporo in ne v breme,
- varstvo otrok staršev zaposlenih v zdravstvu in sociali,
- več zaposlitev oseb nad 58 let preko javnih del z možnostjo podaljšanja po dveh letih.
Slovenija se glede na število oseb, ki živijo in opravljajo večino svojih aktivnosti v 24-urnem organiziranem varstvu oziroma instituciji, trenutno uvršča med države z najvišjo stopnjo tovrstne institucionalizacije v Evropi. Tako smo kot država še vedno daleč od uresničitve procesa deinstitucionalizacije v praksi, s tem pa zamujamo priložnost za vzpostavitev bolj povezane in solidarne družbe. Vlaganje zgolj v gradnjo zidov je preživeto, spodbujanje in omogočanje življenja v skupnosti tako invalidom kot tudi starejšim pa mora biti naš skupni cilj. Država ima dolžnost zagotoviti ustrezno podporno okolje ter kakovostno in varno oskrbo, usmerjeno k človeku in njegovim potrebam. Življenje v skupnosti uresničuje enakopravnost in spoštovanje vseh posameznikov ter jim omogoča bolj neodvisno življenje in polnopravno vključevanje v družbo.
V prvem delu posveta je o vprašanjih, kje smo in kam gremo na področju deinstitucionalizacije varuh človekovih pravic Peter Svetina govoril s profesorjem na Fakulteti za socialno delo dr. Vitom Flakerjem in z direktorjem Doma upokojencev Nova Gorica Bojanom Stantetom. V drugem delu posveta pa je namestnica varuha človekovih pravic dr. Dijana Možina Zupanc svoje sogovornike vodila skozi razmišljanja o priložnostih in izzivih v praksi. Udeleženci so ob koncu posveta sprejeli zaključke in oblikovali priporočila. Varuh poziva pristojne ministre, predsednika Vlade Republike Slovenije in Državni zbor Republike Slovenije, da začnejo nemudoma uresničevati priporočila iz tega posveta in se s konkretno časovnico zavežejo k njihovi uresničitvi.
Udeleženci so ob koncu posveta sprejeli zaključke in oblikovali naslednja priporočila:
- Varuh priporoča, naj država vzpostavi celovit proces deinstitucionalizacije nediskriminatorno, za vse osebe, ne glede na starost ali katero drugo osebno okoliščino. Žal pa se marca letos sprejeta strategija za deinstitucionalizacijo nanaša le na otroke in odrasle z invalidnostjo, ne pa tudi na starejše.
- Vsak ima pravico živeti v skupnosti, zato mora biti osrednji cilj prenove obstoječega sistema individualna podpora, ki spodbuja polno vključevanje v skupnost in hkrati spodbuja medgeneracijsko sodelovanje.
- Proces deinstitucionalizacije v Sloveniji je prepočasen, pomanjkljiv in neučinkovit. Nemudoma je treba vzpostaviti dobro delujoče različne individualizirane oblike pomoči in socialnih in zdravstvenih storitev, kot so na primer pomoč na domu, oskrbovana stanovanja, dostopna osebna asistenca za vse oblike invalidnosti, močna patronažna služba in druge. Za vse omenjene storitve je treba zagotoviti, da je o njih javnost na ustrezen in pregleden način seznanjena (po načelu vse na enem mestu).
- Varuh priporoča, da država zagotovi ustrezno dodatno in redno usposabljanje zaposlenih in drugih izvajalcev pomoči v tem sektorju, da se bodo storitve izvajale strokovno in učinkovito. Storitve morajo biti zagotovljene v skladu s prilagojenimi standardi in normativi, delo pa ustrezno ovrednoteno in plačano.
- Nujne so spremembe zakonodaje in podzakonskih predpisov, ki bodo omogočile dostopen, učinkovit in finančno vzdržen fleksibilen sistem, usmerjen v zagotavljanje ustreznega podpornega okolja ter kakovostno in varno oskrbo, ki izhaja iz človeka in njegovih potreb. Država naj vzpostavi tudi okvir, ki bo obstoječim institucijam socialnega varstva omogočal nadgradnjo njihovih storitev v smer skupnostne oskrbe.
- Le družba, ki že skozi proces izobraževanja sistemsko skrbi za opolnomočanje in vzgojo na tem področju, bo lahko na vključujoč in empatičen način poskrbela za dejansko deinstitucionalizacijo oziroma skupnostno skrb tudi v praksi.
Barbara Škerlj