Kaj je osebna asistenca?

Osebna asistenca po Zakonu o osebni asistenci (ZOA) je pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo.

Pri izvajanju osebne asistence mora imeti uporabnik nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje ter želje. V primeru nezmožnosti upravljanja z lastno asistenco, naloge uporabnika prevzame njegov zakoniti zastopnik.

Kot osebna asistenca se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen.

Uporabniku je zagotovljena prosta izbira izvajalca osebne asistence in osebnega asistenta.

Kdo je upravičen do osebne asistence?

Do osebne asistence je upravičen uporabnik, ki zaradi invalidnosti potrebuje pomoč pri opravljanju aktivnosti, vezanih na samostojno osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev in:

    • je državljan RS s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji ali tujec, s stalnim prebivališčem v RS;
    • je star od 18 do 65 let;
    • živi ali bi želel živeti v samostojnem ali skupnem gospodinjstvu zunaj celodnevne institucionalne oskrbe;
    • potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko.

Uporabnik je glede na ugotovljene potrebe upravičen do enega ali več osebnih asistentov.

Če je upravičena oseba uveljavila pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. letom starosti, je lahko upravičena do osebne asistence tudi po tem, ko dopolni 65 let.

V tem primeru se ponovno oceni potreba po osebni asistenci in odloči o tej pravici.

Vlogo za uveljavljanje pravice do osebne asistence vlagatelj ali njegov zakonita zastopnik vloži na krajevno pristojen Center za socialno delo.

Komunikacijski dodatek

 Komunikacijski dodatek se lahko dodeli gluhi, slepi ali gluhoslepi osebi, ki izmed storitev osebne asistence potrebuje le pomoč pri komunikaciji in spremstvu.

Za dokazilo o:

  • gluhoti se šteje izvid zdravnika otorinolaringologa, da ima uporabnik najmanj 95-odstotno izgubo sluha po Fowlerju.
  • slepoti se šteje izvid okulista, da ima uporabnik 3., 4, ali 5. kategorijo slepote ali slabovidnosti po definiciji slepote.
  • gluhoslepoti se štejeta izvid zdravnika okulista, da ima uporabnik 1., 2., 3., 4, ali 5. kategorijo slepote ali slabovidnosti po definiciji slepote in slabovidnosti in izvid zdravnika otorinolaringologa, da ima najmanj 50-odstotno izgubo sluha po Fowlerju.

Upravičenec do komunikacijskega dodatka se lahko odloči za:

  • uveljavljanje osebne asistence v obsegu do 30 ur na mesec 
    Upravičenec, ki prejema  dodatek za pomoč in postrežbo oz. druge denarne prejemke zaradi potrebe po tuji negi in pomoči, polovico navedenega prejemka prispeva za izvajanje osebne asistence.

ali

  • denarno nadomestilo v višini dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb.

Vlogo za pravico do komunikacijskega dodatka vlagatelj ali njegov zakonita zastopnik vloži na krajevno pristojen Center za socialno delo.