Vprašanje v naslovu si večkrat zastavljajo starši odraslih otrok, ki so bodisi še samski, morda že v kakšni resni zvezi, morda že s svojimi otroki. Morda živijo celo pod isto streho v drugem gospodinjstvu, morda v hiši v isti vasi, včasih pa tudi kilometre in kilometre stran. Gotovo pa ta tema sožitja in medsebojnega razumevanja med generacijo staršev odraslih otrok oz. včasih že starih staršev in med generacijo mladih odraslih zaseda velik prostor v pogovorih tako med mladimi pari kot med starimi starši. Kako to, da so nekateri odnosi med tema dvema generacija ponekod s tako lahkoto lepi, sproščeni, prijetni in v zadovoljstvo obeh strani; in kako to, da se nekje drugje lahko še tako trudijo za lepe odnose, si finančno pomagajo, so prijazni in ustrežljivi, pa tega zadovoljstva ni in se mladi odrasli ne oglasijo velikokrat na obisku, če pa že se, pa z veliko zadrego tam »zdržijo« in se s slabimi občutki vračajo v svoje stanovanje. Nemalokrat ti slabi občutki močno vplivajo na medsebojni odnos mladega para.
Za začetek se je dobro zavedati, da si vsi želimo lepih odnosov na zgoraj omenjeni relaciji. Noben udeleženec – ne tašča, ne tast, ne nihče od »ta mladih« – ne želi imeti slabe odnose na tem področju ali da bi kdo nalašč ustvarjal slabo klimo. Če se že zdi, da kdo to počne, počne to zaradi lastne nesposobnosti ustvarjati lepe odnose, ker je na tem področju preveč ranjen, in nima moči, da bi ustvarjal odnose, ki bi bili svobodni, veseli in izpopolnjujoči za obe strani. To ne pomeni, da takrat, ko smo s strani kogarkoli prizadeti ali pa se nam zgodi kakšna krivica, da ne smemo biti jezni. Ravno obratno: takšni občutki so še kako zdravi, da jih začutimo, saj nam bodo dali moč, da bomo najprej poskrbeli zase, za svoj občutek varnosti, kar je pomemben prvi korak. Po tem prvem koraku pa zelo koristi, da lahko tistega, ki nas je prizadel vidimo kot šibkega. Torej ne kot nekoga, ki iz svoje moči dela odnose grde, ampak kot nekoga, ki preprosto zaradi določenih dejavnikov ne zmore ali ne zna drugače. In takrat lahko pristno odpustimo.
Ko se malce bolj poglobimo (če predpostavljamo, da je recimo naš oče tisti, za katerega se nam zdi, da ustvarja slabo klimo), lahko tudi ugotovimo, ali lahko od teh ljudi pričakujemo, da se bodo kdaj spremenili, ali sploh imajo ta potencial, ali pa ga preprosto nimajo. V slednjem primeru se bo moral mladi par sprijazniti s tem, da je ljubezen njunih staršev segala le do določene točke, dlje pa žal verjetno nikoli ne bo. To je težko sprejeti, vendar če mladi tega ne sprejmejo, bodo še bolj trpeli zaradi pričakovanj, ki za njihove starše niso realna. Veliko breme je biti vsakič znova razočaran, hkrati pa mladi par tako investira neko energijo v nekaj, kjer sam nima vpliva. Bolje bi bilo osredotočiti se na novi odnos med mladim parom: kje bosta onadva ustvarila dom, ki bo prijeten, kjer se bodo tisti, ki bodo povabljeni počutili lepo, sprejeto, sproščeno in umirjeno? Na drugi strani pa, v kolikor mladi par vidi, da je pri starejših možnost uresničitve nekega potenciala, da odnosi dejansko lahko postanejo lepši, če se bomo nekaj stvari pogovorili, razčistili, pa je seveda spodbudno, da to naredijo.
Pri vsem povedanem ne smemo pozabiti, da je starejša generacija tista, ki ima v tem odnosu več moči, da je tista, ki naj bi imela svoje otroke brezpogojno rada, in je zato ta generacija poklicana, da išče stik s svojimi otroki. Seveda na način, za katerega presodi, da je najbolj moder in nevsiljiv.
Zaključimo lahko s spoznanjem, da so odnosi lepi tam, kjer je odprto srce, kjer v ta odnos med generacijama tudi nevede in nehote ne vlačimo zamer iz prejšnjih generacij.
Jani Jeriček, teolog in družinski terapevt